Med nogometnim prvenstvom nekaj nogometnega branja

Če hočete doživetje evropskega nogometnega prvenstva dopolniti tudi z na njega nanašajočim se intelektualno-kulturnim udejstvovanjem, v branje priporočam zbirko esejev Uroša Zupana z naslovom Čitanka Panini.

Za športne navdušence je avtor Uroš Zupan v zbirki esejev kulturološko obravnaval svoje spomine na nogometna prvenstva, ki jih je po proustovsko priklical nakup Paninijevega albuma samolepilnih sličic, v katerih je zagledal ujet sentimentalni duh polpreteklosti. Zbirka esejev je tudi z nogometom prežeta zgodovina nekdanje in sedanje domovine ter avtorjevih pomenljivih osebnih dogodivščin, ki so mnogokrat v povezavi z najpomembnejšo postransko stvarjo na svetu – ali pa tudi ne.

Kdo je prekmurska profesorica, ki ne zna opisati fuka?

Zagotovo zelo zanimivo in kontroverzno branje je zapis Mateja Bogataja na Airbeletrini z naslovom Podmizno založništvo, kjer Bogataj govori o svojih pričakovanjih glede učinkov v slovenskem založništvu na domačem knjižnem trgu, ki jih je pričakoval zaradi demokratizacije založništva v zadnjih dvajsetih letih.

Posebej “vroč” pa je del besedila, ko našteva glavne grehe knjižne hiperprodukcije:

Danes pa nič, med romani se pojavljajo modrovanja in razglabljanja, širine in preskoki, prav smešne in včasih tudi precej mučne napake pri karakterizaciji, vse je ena sama kolobocija in slabo prepisovanje žajfničnih klišejev, z vsem patosom, ki gre zraven, in morda bi morali tudi pri nas končno podeljevati nagrado za najbolj štorast opis fuka – letošnjega favorita, prekmursko profesorico, že imam.

Any ideas, kdo bi to lahko bil? Sam namreč nimam niti najmanjšega pojma, me pa seveda zelo zanima.

V zadnjih Pisavah

V včerajšnji TV-oddaji o literaturi Pisave so predstavili pesnika Cirila Berglesa, predstavnika slovenskega sodobnega intimizma, ter za kresnika nominiran roman Dušana Šarotarja Biljard v Dobrayu (poglej tukaj).

O čefurjih, čefurščini …

… Fužinah in Slovencih z avtorjem romana Čefurji raus! Goranom Vojnovićem ter jezikoslovcem Markom Stabejem v radijski oddaji S knjižnega trga (poslušaj tukaj).

Kdo je Goran Vojnović?

Goran Vojnović (rojen leta 1980 v Ljubljani) je filmski in televizijski režiser in scenarist. režiral je tri kratke filme (Fužine zakon, Sezona 90/91, Moj sin, seksualni manijak), z Markom Šantićem pa napisal scenarij za film Sretan put Nedine, ki je osvojil nagrado Srce sarajeva in bil nominiran za nagrado evropske filmske akademije. Kot filmski publicist sodeluje s številnimi filmskimi revijami in časopisom Dnevnik, kolumne pa objavlja na literarnem spletnem portalu www.airbeletrina.si in v študentski reviji Element. leta 1998 je v samozaložbi izdal pesniško zbirko Lep je ta svet. Čefurji raus! je njegov prozni prvenec.

O romanu Čefurji raus!

Vojnovićev roman v enciklopedični maniri ustvarja pejsaž urbanega okolja, kjer iz natlačenih stanovanj dehti sarma, ritem diktirajo narodnjaki. Mešanica nogometnih prenosov ter južnjaške govorice je del obvezne atmosfere. Ljubljanske Fužine se razodevajo čez barvito čefurščino, v kateri sledimo Markovemu odraščanju in njegovemu spopadanju z identiteto, starši, stereotipi okolja … Iz grenkosladkega humorja Markove pripovedi vznika usoda prebivalca Fužin, spletena iz kompleksne mreže vzrokov in posledic, v kateri avtor neusmiljeno deli odgovornost med vse akterje. Roman Čefurji raus nas potegne v elegantno pripoved, ki v slovenskem literarnem prostoru najkompleksneje doslej obravnava tematiko priseljencev.

Vir obeh opisov: www.studentskazalozba.si

Pred poletjem spet obilo novosti, a ne nujno tistih, ki so primerne za branje na plaži

Zadnji val novoizdaj pred poletnimi počitnicami! In nekaj zanimivih je tudi med njimi.

Nekako me trenutno najbolj mika, kaj se skriva za platnicami Jančarjeve zbirke novel Joyceov učenec. Zelo odobravajoč zapis v Dnevniku je še dodatna spodbuda.

Pri Cankarjevi založbi pa kar pet knjižnih izdaj:
Tone Pavček: Same pesmi,
Milan Jesih: Mesto sto,
Boris A. Novak: MOM – Mala Osebna Mitologija,
Milan Dekleva: Audrey Hepburn, slišiš metlo budističnega učenca,
Cvetka Lipuš: Obleganje sreče.

V MMC so nekako bili najbolj navdušeni nad Pavčkom, ki je glede na številne odzive javnosti pomoje precenjen pesnik; je sicer pesnik za širši krog bralcev, zna biti duhovit, izviren, a le redko pretrese, pogleda in seže v najgloblje globine. Nekako mi zaradi tega ni pisan na kožo. A tokrat v sonetih!

O najnovejši knjigi Borisa A. Novaka ne vem še nič, bom pa vanjo zagotovo vsaj pokukal, saj je Novak zame pravi mojster verza, v prvi vrsti mojster ritma. Z besediščem me ne prepriča tako močno, tudi s tematiko ne, zna pa  ustvarjati “ta prave” rime. Upam, da se bo vsaj s tem izkazal tudi tokrat.

Pa poglejmo še k Novi reviji:
Vladimir Kovačič: Neizpeta andska koloratura,
Klemen Pisk: Pihalec,
Alejo Carpentier: Izgubljeni koraki,
Vlado Gotovac: Up brez dokumentov.

Drugačni pogoji, nov način

Čeprav blog oz. bloganje nista laboratorij, nekatere zakonitosti iz sveta znanosti zagotovo veljajo tudi na tem področju. Če spremenimo pogoje, so drugačni tudi rezultati procesa. Pa da ostanemo na tematskem področju mojega bloga: z rahlo naturalistično miselnostjo obarvano izhodišče najbrž ni napačno, zato se ob novem začetku bloganja po daljšem premoru zavedam, da se bodo stvari tukaj odvijale drugače.

Da pojasnim: blog je začasno ugasnil zaradi prezaposlenosti, v zadnjih dveh mesecih pa so se stvari toliko ugladile, da bom s tem svojim velikim veseljem nadaljeval. Za vraga, celo branje leposlovja sem bil prisiljen zmanjšati na minimum! Pisanje zapisov mi je bilo v veliko zadovoljstvo, zadnje tedne sem ga močno pogrešal, a žal nisem našel energije in časa, da bi se s pisanjem resneje ukvarjal. Nekoč sem nekje prebral, da velja ob daljši odsotnosti bralce nanjo opozoriti, česar pa potem nisem upošteval. Mogoče tak odnos res ni najprimernejši, a kar se je zgodilo, se ne da spremeniti.

Narava mojega dela je taka, da kar precej časa preživim za računalnikom in imam med delom tudi nekaj “prostega” časa, ki ga v bodoče nameravam izkoristiti za objavljanje. Pričakujem, da bodo temu primerni tudi zapisi. Obenem pa si tudi sam želim, da bi bili spontanejši, intuitivnejši, tudi bolj intenzivni ter ažurni – zato bodo mnogi tudi krajši. Blog bi ob tem rad spremenil tudi v neke vrste (skromno) informacijsko središče o književnosti, še posebej s pomočjo spletnih virov, informacij spletnih medijev ipd. Kot sem opazil v statistiki, so bili moji pregledi književnih dogodkov, ki sem jih pripravljal dobre tri mesece, zelo dobro obiskani, mnogi so radi klikali na ponujene članke, ocene, predstavitve, intervjuje. Ta del mojega pisanja je naletel na res dober odziv, a ga kot takega v bodoče več ne bo, saj bom poizkušal književne novice, na katere naletim, objavljati sproti. S tem bom prihranil čas, ki sem ga porabil za zbiranje, shranjevanje, urejanje in objavljanje teh nedeljskih pregledov, saj je prosti čas ob koncih tedna postal zelo zelo dragocen.

Najti bo treba še čas za preureditev povezav na desni, saj jih je nujno treba posodobiti. Rubrika Knjiga meseca ima sicer meni všečen naslov, a se ne sklada z realnostjo, saj se na tem žlahtnem mestu desno zgoraj ne znajde vsak mesec nova knjiga. Bom razmislil.

Torej, spremembe bodo, pravzaprav morajo biti; upam, da se bodo izkazale kot dobre.

Vrača se Izbris!

 

 

Tako je! Ne vem, če je kdo zapise na tem blogu pogrešal, a po skoraj trimesečnem nenapovedanem premoru se življenje na Izbrisu znova začenja. Deležen bo nekaterih sprememb, predvsem vsebinskih, a več o tem kasneje.

Zgornja ilustrirana napoved comebacka s pomočjo Mladininega Naredi sam, kaj drugega kot Diarejo seveda.

Gazvoda o blogih: Medija ne obvladam, da bi se v njem svobodno gibal

Ob izidu njegove nove zbirke kratkih zgodb z naslovom Fasunga (Ubil bom debila, zgodbo iz zbirke, preberite tukaj) je Nejc Gazvoda v dveh intervjujih, ki sta dostopna tudi na spletu (prvi v Bukli, drugi v Parku), zanimivo odgovoril na marsikatero zanimivo vprašanje. Ker logično tudi moj blog kroži v blogosferi, bi najprej veljalo izpostaviti, kako je Gazvoda pokomentiral svoje izkušnje s pisanjem bloga.

Najprej je v Bukli napovedal slovo od tega medija in vzrok slovesa le bežno nakazal, a vendar smo redni bralci njegovega bloga lahko sklepali, v katerem grmu tiči zajec:

Internet me ni nikoli privlačil v tehnološkem smislu, ampak me je navduševal kot svet, kjer raste čisto neka svoja generacija, ki se je še kljub vsej razsežnosti ne zavedamo popolnoma. Poskusil sem se s pisanjem bloga, na katerem sem digitalne Veverice (ljubkovalno Digerice) tudi objavil, ampak sem ugotovil, da tega medija ne obvladam, da bi se v njem svobodno gibal – ga pa rad opazujem.

V Parku je potem svojo odločitev pojasnil natančneje:

Preprosto sem prišel do sklepa, da ne obvladam bloganja. Pisal sem bolj kolumnistične prispevke, blogerji pa so se spravljali name osebno, češ da preklinjam, pametujem in da naj še zrastem, da bom imel pravico do govora. Potem si človek reče, da je lepše početi kaj drugega kot to, da dnevno brskaš po blogu in se trudiš umiriti logorejo, s katero te zasipavajo na vsakem koraku. Je pa bila definitivno zanimiva izkušnja in odkril sem nekaj ljudi, ki zanimivo razmišljajo. Ne vem pa, če bom kdaj s tem nadaljeval, vsaj v tej obliki ne.

Upam, da sta prilepljena citata tudi za tiste, ki niste največji ljubitelji književnosti (in filma!), dovoljšen vzrok, da boste prebrali v obeh objavljenih intervjujih še kaj drugega.

Mene je (mislim, da lahko tako rečem) Gazvoda navdušil z odgovorom na vprašanje o relacijah med resničnostjo in sanjami, oboje pa povezal s svojim videnjem interneta. Prilepim še to, potem pa vas prepustim, da si preberete oba intervjuja. Najbrž bo kmalu napočil tudi čas, ko bo treba poprijeti še za Fasungo. Torej, Gazvoda o resničnosti in sanjah:

Sanje kot neko romantično zatočišče pred grdo realnostjo me ne zanimajo. Bolj me zanimajo kot alternativna vizija resničnosti. Moje sanje so vedno zelo zgodbovne, zato me najbrž tudi tako obsedajo. Nasploh se jih včasih bojim, saj odsevajo vse, kar se mi dogaja. Imam ponavljajoče nočne more o tem, da se mi drobi čeljust (kar je odsev tega, da mi nagajajo modrostni zobje in mi spreminjajo ugriz), pa o tem, da živim v svetu, ki je nasproten moji realnosti – moji bližnji, ki so mrtvi, so živi in obratno. Sanjam letenje, akcijske prizore, neskončne monologe, sebe v vlogi slabih junakov slabih filmov …