Zagotovo zelo zanimivo in kontroverzno branje je zapis Mateja Bogataja na Airbeletrini z naslovom Podmizno založništvo, kjer Bogataj govori o svojih pričakovanjih glede učinkov v slovenskem založništvu na domačem knjižnem trgu, ki jih je pričakoval zaradi demokratizacije založništva v zadnjih dvajsetih letih.
Posebej “vroč” pa je del besedila, ko našteva glavne grehe knjižne hiperprodukcije:
Danes pa nič, med romani se pojavljajo modrovanja in razglabljanja, širine in preskoki, prav smešne in včasih tudi precej mučne napake pri karakterizaciji, vse je ena sama kolobocija in slabo prepisovanje žajfničnih klišejev, z vsem patosom, ki gre zraven, in morda bi morali tudi pri nas končno podeljevati nagrado za najbolj štorast opis fuka – letošnjega favorita, prekmursko profesorico, že imam.
Any ideas, kdo bi to lahko bil? Sam namreč nimam niti najmanjšega pojma, me pa seveda zelo zanima.
