Včeraj, na zadnji februarski dan, so premnogi nemški (in drugi) bralci pričakali izid novega romana uglednega nemškega pisatelja Martina Walserja z naslovom Ein liebender Mann (Ljubeč moški). Najnovejši roman 80-letnega književnika je zgodba o starostni ljubezni največjega nemškega literarnega ustvarjalca vseh časov Johanna Wolfganga Goetheja, ki je leta 1823 v Marienbadu res spoznal 19-letno Ulrike von Levetzow, se vanjo zaljubil in se hotel z njo tudi poročiti.
Zbral sem nekaj delov recenzij iz nemških časopisov, spodaj pa dodajam tudi nekaj povezav do intervjujev z avtorjem romana. Kot zanimivost velja navesti, da sta tako FAZ kot Spiegel prekršila prepoved o objavljanju recenzij pred samim izidom romana, kar nedvomno priča o tem, kako nestrpno je nemška literarna javnost pričakovala ta Walserjev roman. K slavospevom se je pridružil celo rumeni Bild, ki roman opisuje kot največjo Love-Story leta.
Frankfurter Allgemeine Zeitung
Okoliščine, da so moški radi prva ljubezen neke ženske in da so ženske rade zadnja velika ljubezen nekega moškega, so pripeljale do marsikatere tragedije, tako v življenju kot v literaturi. Cervantes, Italo Svevo in Nabokov so nam predstavljali ljubljenje s starostno razliko, pravkar je Philip Roth v Exit Ghost poudarjeno pokazal, kako se mlada ženska spopade z brezupnim upanjem, in tudi Martin Walser je že večkrat raziskal opojno delovanje brezskrbne mlade ženskosti na starejše moške. Da se uspešni moški nagradijo z mladimi ženskami, je vsepovsod opaziti: je večen fenomen narave, je velika tema sedanjosti.
Spiegel Online
Odlike romana so v tistem pripovednem tonu, ki lahko nagega Goetheja pusti pred ogledalom razmišljati o njegovem spolnem organu in ki lahko v polni dolžini citira znano Marienbader Elegie in jo organsko vgradi v potek te ljubezenske zgodbe.
Končno je ta ganljiva romanca zmeraj tudi kritika tistega občutka, ki jo zaklinja. Bolj lepa, velika in jezikovno mojstrska je opevana ljubezen, bolj raste tudi negotovost in nezaupanje naslovnice, kar med branjem postanemo vsi. Kaj ti sploh drugega ostane, če te opisuje genij, kot prav to besedilo? Ulrike von Levetzlow nikoli ni sprejela Gothejeve ženitne ponudbe, vso življenje je ostala neporočena in je hranila njegova pisma vse do smrti kot neprecenljiv spomin.
Die Zeit
V tem Walser-Goethe pismu je zapisano: “Ti si edinstvena. S svojo edinstvenostjo me obvladuješ ves dan. Noč in dan. Sem jaz edinstven zate? Nisem. Drugače bi bila že zdavnaj tu. Ta asimetričnost so škarje, ki merijo nesrečo.” In pozneje piše: “Še upam. Ampak vem, da je brezupno. A ne verjamem, da bi bilo brezupno.” To je že skoraj samogovor, v katerega so se razvila njegova pisma; Ulrike namreč ni več tam, ne piše mu, konec je, in proti koncu pripovedovalec pripomni: “Vadil se je v tem, da je njeno odsotnost jemal za obliko njene prisotnosti.” Resignacija to ni, je pa prehod v tisto produktivno pozno obdobje, ki se mu imamo zahvaliti za drugega Fausta.
Frankfurter Rundschau
Mogoče je Martin Walser zadnji veliki platonik naših dni. Mož, ki nezmotno verjame v večno moč erosa; v ljubezen, ki vse premika in ki je niti starost ne more premagati. Njegov ljubezenski roman se dogaja v preteklosti. Deluje v sedanjosti. Kajti Walserjeva življenjska drama, boj za priznanje, se tukaj povezuje z motivi ljubezni in starosti.
Intervjuji
Ob tej priložnosti je bilo moč v nemških medijih prebrati kar nekaj intervjujev z Walserjem (Die Welt, Bild, Rheinischer Merkur, Deutschlandradio Kultur).
