Dolga je pot do smrti in kratek je čas pred njo, in v to kratko obdobje avtor dnevniškega romana Dušan Merc postavi svojega Danteja, in sicer ne pravega srednjeveškega, ki je svojo epsko alegorijo že napisal, ampak Danteja 21. stoletja, ki piše fragmente, da sestavi konec svoje življenjske poti, prav dobesedno, saj Merčevega protagonista srečamo, ko se kot del pogajalske skupine vrača iz Benetk v Raveno, kjer mu je pred pregnanstvom iz rodnih Firenc zatočišče ponudil ravenski princ Gvido da Polenta, ki je v sporu z bogatimi Benetkami zaradi zapleta z ribiči.
Že za malarijo obolelega Danteja skupina ob vračanju v Raveno dobesedno vlači s sabo, ko zaidejo v meglo in v močvirje padske nižine, Dante pa tudi v tako težkih okoliščinah piše dnevnik, razpet med življenjem in smrtjo, Benetkami in Raveno, med morsko in slano vodo v padskem močvirju, med morjem in kopnim, v megli med nebom in zemljo, med spominom in pozabljanjem, med boleznijo in stanji jasnih videnj, še najbolj pa razpet med Peklom in Rajem, skrajnostima svoje Komedije, saj s sabo v zvitkih nosi svoj največji zaklad – Raj oz. njegovih zadnjih 13 spevov, ki so vse, kar mu je ostalo, saj je iz njegovega obzorja »izginilo vse, ves teatro mundi. Ostale so besede trinajstih spevov«.
Pozneje v Raveni je Dante – tako v samostanu kot na prinčevem dvoru – žrtev različnih interesov posvetne in lokalne cerkvene oblasti, Vatikana, Benetk, Firenc, stanovskih kolegov pesnikov in filozofov, ki pa se vsi skupaj ob obisku (v resnici pa že ob napovedi napada) delegacije iz Benetk kot protagonisti znajdejo v simulaciji celotnega sveta; na ravenskem trgu namreč popotniška gledališka skupina uprizori igro, ki jo z balkonov spremljajo predstavniki različnih oblasti in višjih slojev, spodaj na trgu pa meščani; med uprizoritvijo Dante v vsej bedi zagleda svoj teatro mundi, katerega del je bil med pisanjem Komedije:
Ko sem ustvarjal Komedijo, tudi Raj, sem bil notri, čutil in razumel sem večno luč, ki je sijala ob meni, zanj nisem potreboval nobenega dokaza, bil sem znotraj resnice, ki sem jo oblikoval, ustvarjal, izdeloval. Sveta nisem gledal v zrcalu, bil sem samo v zrcalu, bil sem del Boga, čutil sem njegovo podstat v sebi.
Čez nekaj dni pa Dante se vanj celo vrne.
Merčev Dante ni tisti, ki je spisal Božansko komedijo, ampak je tisti, ki je s kupom fragmentarnih zapiskov na srednjeveško fresko nanesel sodobni barvni nanos, ki slika bistvena vprašanja sodobnega človeka in na mnoga tudi odgovarja. Z zelo poetično obarvano prozo je Mercu uspelo stopiti na mejo med življenjem in smrtjo, med nebom in zemljo, med spominom in pozabo ter z njo nakazati rešitve, ki bralcu v romanu neposredno niso predstavljene.
Roman Dušana Merca Dantejeva smrt je nekaj najboljšega, kar nam je v zadnjih letih slovenska proza ponudila v branje.
Dušan Merc
Dantejeva smrt
Litera, 2007
1 komentar
junij 23, 2008 at 3:27 popoldan
[...] pa bi se sicer odločil za Merčevo Dantejevo smrt. Me prav zanima, zakaj ga ni bilo niti med [...]