Bilo je enkrat dopoldne, nekje pred približno šestimi, sedmimi leti – letnice se točno ne spomnim. Zagotovo je bilo deževno dopoldne, podobno dopoldnevom zadnjih dni, a za razliko od teh jesenskih pomladno. Najbrž sem končal s predavanjem in imel do naslednjega nekaj prostega časa, da sem vstopil v nekdanjo knjigarno Cankarjeve založbe tam blizu Šubičke, kjer sem iz neznanega razloga zmeraj izgubil orientacijo. Vsaj tako se mi je zdelo tudi čez kak mesec ali dva, ko sem ponovno vstopil v taisto knjigarno in več nisem našel stopnic v klet, kjer se je začela ena pomembnejših zgodb mojega življenja. Torej, pomladnega deževnega dopoldneva sem zakorakal po lesenih stopnicah navzdol iz dveh razlogov: nisem vedel, kam naj se dam, in tja me je napotila tabla z napisom »knjige v akciji«. Oziroma nekaj takega.
Da sem se čez nekaj časa – pomoje ni minilo več kot petnajst minut – po omenjenih stopnicah že vzpenjal z novo knjigo v roki, niti ni tako čudno, saj so knjigarne že od nekdaj moja šibka točka. Ženske, ki rade pomerjajo in nakupujejo čevlje, vedo, o čem govorim, podobnost z nakupovanjem čevljev pa se skriva v tem, da me je »zažuljila« celo knjiga. Za borih 1500 tolarjev – da, pred leti so bile knjige še dražje – sem v akciji nabavil prevod zadnjega obsežnejšega proznega dela kontroverznega avstrijskega avtorja Thomasa Bernharda z naslovom Izbris (Auslöschung), po katerem sem danes poimenoval svoj blog.
V zadnjih dneh sem o blogu, ki bi se ukvarjal izključno s svetom književnosti, pogosto razmišljal. Že večkrat se mi je zgodilo, da sem iz nekega sicer praznega, a toplega in nenevarnega občutja znal potegniti veliko. Podobno topla prajuha me je obdajala tudi tistega usodnega dne, ko sem s police potegnil Bernhardov roman, podobno je v meni dozorela odločitev, kaj študirati, podobno sem se zaljubljal, in podobno sem postavil ta blog, zato je bila dokončna odločitev za postavitev le-tega lahka in zato me tudi navdaja z neizmernim optimizmom.
Bernhard je v Izbrisu svojega junaka Franz-Josefa Muraua za nekaj dni iz Rima poslal nazaj v domači Wolfsegg (Volčji kot, oz. izvirneje Vukojebina). V dveh dolgih dahih – roman je napisan brez odstavkov, a z dvema dolgima poglavjema – je Bernhard v maniri v nemško pišoči književnosti pogostih Nestbeschmutzerjev brezkompromisno in v domačih medijskih odmevih baje škandalozno obračunal z avstrijsko dvoličnostjo, katolicizmom in še vedno živim nacionalsocializmom. Namen pripovedovanja je bil izbris Franc-Josefovih spominov, vendar je z romanom Bernhard dosegel ravno nasprotno – z izjemno natančno pripovedjo je postavil spomenik »avstrijskosti«, kakršnakoli pač je.
Namen mojega bloga ne bo brisanje takšnih in drugačnih sledi, tudi ne postavljanje spomenikov. Želim pa si, da bi se kdaj pa kdaj tudi na tem blogu razvila zanimiva debata o svetovih med platnicami, da bi morebitnega bralca navdušil za literarno umetnino, ki je navdušila tudi mene, da bi zmogel ponuditi tudi odmeve na sodobno domačo književnost, da bi blog postal prostor za moje odmeve na svet črk. Še najbolj pa si želim, da bi se na blogu počutil vsaj tako dobro kot med knjigami.
